Znani novinar razkril, da je končal na psihiatriji: Zlomil sem se

Torek, 8. 9. 2026, 11.19

5 ur, 30 minut

Avtor:
B. G.

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Foto: Ana Kovač

Osem let po diagnozi raka so bili izvidi slovenskega novinarja Denisa Malačiča odlični, a ga je vprašanje zdravnice o počutju zlomilo. V iskrenem zapisu na Facebooku je razkril, da je zaradi duševne stiske poiskal pomoč tudi na psihiatriji.

Priljubljeni televizijski novinar Denis Malačič že leta odkrito in brez dlake na jeziku govori o tem, kako je premagal raka in kako je videti življenje po diagnozi. Vsako leto, ko nastopi čas za preventivni pregled, Denis na Facebooku deli svoje občutke, s katerimi se lahko poistoveti marsikdo, ki je prestal podobno. 

Osem let po diagnozi so bili njegovi izvidi odlični: brez znakov ponovitve bolezni, krvni izvidi, ultrazvok in rentgen brez posebnosti, naslednji pregled pa šele čez leto dni. A namesto olajšanja ga je ob obisku onkološkega inštituta presenetilo vprašanje zdravnice o njegovem počutju, je zapisal.

Ko ga je vprašala, kako se počuti in ali je v zadnjih tednih pri sebi opazil kakšne spremembe, je priznal: "Zlomil sem se. Začel sem jokati. Priznal sem, da sem preobremenjen. Da sem se nekje na poti, ko sem poskušal ugajati vsem, izgubil." Po zdravljenju se je namreč vrnil v svoj običajni tempo dela v medijih, kjer so vsak dan nove zgodbe, novi ljudje in nove odgovornosti.

In tako je danes, osem let po diagnozi, sedel v drugi čakalnici. "Nikoli si nisem predstavljal, da bom po osmih letih, ko bi morali biti pregledi že rutina, spet pristal tukaj. Le nekaj metrov stran – v Centru za izvenbolnišnično psihiatrijo."

"Morda sem res premagal raka. Nisem pa se še naučil živeti po njem."

V nadaljevanju zapisa je delil, kaj ga je privedlo do te čakalnice. Ker je javno delil svojo zgodbo, je kmalu začel prejemati številna sporočila ljudi, ki so sami zboleli za rakom. Prosili so ga za nasvet, pogovor ali preprosto za razumevanje. Ker je želel biti na voljo vsem, se je ob njihovih zgodbah vedno znova vračal tudi v najtežje obdobje svojega življenja.

"Ob vseh zgodbah, ki sem jih spremljal kot novinar, sem nosil še svoje zgodbe in zgodbe ljudi, ki so mi zaupali svoje," je pojasnil in dodal, da je izčrpanost prihajala počasi, sprva skoraj neopazno. Sčasoma so jo začeli opažati tudi ljudje okoli njega. Sam si je težko priznal, da potrebuje pomoč, saj je verjel, da mora biti močan, vedno na voljo in dokazovati, da zmore.

Danes na to obdobje gleda drugače. "Danes pa ugotavljam, da ob vsem tem nisem znal biti močan zase," je priznal in dodal: "Morda sem res premagal raka. Nisem pa se še naučil živeti po njem."

Prav obisk, ki bi moral biti zgolj rutinski onkološki pregled, mu je pokazal, da zdravljenje raka ni nujno končano takrat, ko so izvidi dobri. Ugotovil je, da je med zdravljenjem znal ceniti stvari, ki se sicer zdijo samoumevne – dan brez slabosti, dobro novico in čas z ljudmi, ki jih ima rad. Po bolezni pa se je postopoma vrnil v okolje, v katerem so v ospredju storilnost, dosežki in stalna dosegljivost. In prav ta svet ga je skoraj zlomil, pravi.

Foto: Ana Kovač

Priznal je, da potrebuje pomoč

Malačič je svojo izpoved sklenil s pomembnim sporočilom o duševnem zdravju. Prvič po dolgem času si je iskreno priznal, da ne zmore vsega sam in da potreba po pomoči ni znak šibkosti. "Danes, prvič po dolgem času, iskreno priznavam, da tudi jaz potrebujem pomoč. In da zaradi tega nisem nič manj močan."

Zapis je končal z besedami, da se je v zadnjih dneh odklopil in da je začel brati knjigo Pravljica Stephena Kinga. "Ko sem jo odprl, me je na prvi strani pričakal stavek: 'In vedno naj te vodi vest.' Ne vem, ali nam življenje res pošilja sporočila. Vem pa, da me je ta stavek našel ravno takrat, ko sem ga najbolj potreboval."

Preberite tudi: